Moje tokratno razmišljanje izhaja iz opažanj na treningu 12 navad za uspeh ekipe, ki ga izvajamo v zadnjih mesecih. Napredek tima, s katerim delamo, je iz tedna v teden bolj opazen in razveseljujoč za vse tiste, ki stojimo za tem programom. Zato bi rada izpostavila nekaj ključnih točk, za katere mislim, da bi bile koristne za vsakogar – osebe, ki se odločajo za tovrstne treninge; posameznike, vključene v coaching in vsekakor vsakega izmed nas, saj si gotovo vsi želimo osebnostno rasti.

Tim je bil v začetku precej zaprt za psihološko usmerjene oblike dela. Niti ni dopustil, da bi lahko resnično »delali« po programu, ki je bil zastavljen. Vedno znova so na treningu na plan prihajali drugi problemi, ki tim precej obremenjujejo. Trenerka je iz vsega povedanega udeležence napeljevala na to, da omenjenega problema na treningu ne bomo mogli rešiti, saj namen tovrstnega treninga nikakor ni tak. Lahko pa vsakdo izmed njih spremeni način dojemanja problema in s tem poskrbi, da ga ta zadeva kar najmanj obremenjuje. To je bilo potrebno udeležencem večkrat izpostaviti, dokler niso na situacijo resnično začeli gledati na tak način. Seveda se je tu in tam še oglasil kdo od skeptikov v timu. Tudi zdaj, ko so že precej napredovali, se to še vedno občasno zgodi.

Vendar pa zgolj soočenje z dejstvom, da je naš pogled na svet lahko ključen za naše počutje, ni bilo edino, kar jim je pomagalo do drugačnega in boljšega funkcioniranja. Predvsem jim je pri tem pomagalo 9 navad, ki smo jih do sedaj že obravnavali. Skozi 6 srečanj so udeleženci postopoma spoznavali navade, ki jim pomagajo pri vsakodnevnem delovanju tako doma kot v službi. Večina izmed njih je sama izpostavila, da čutijo, da so se »spremenili«, da: »se manj sekirajo, zaradi stvari, na katere nimajo vpliva«, »da so bolj organizirani«, »manj odlašajo z delom« ipd.

Bistveno za premik, ki se je zgodil v timu je bila sprememba – v najširšem smislu – v dojemanju sveta okrog sebe. Vendar pa so si, da se je to lahko zgodilo, udeleženci to morali dopustiti. Dokler so bili zasidrani v svojih prepričanjih, kot je bilo tudi npr., da »oni ne potrebujejo psihologa«, napredek ni bil možen. Šele, ko so začeli poslušati drugega (v tem primeru trenerko), ko so resnično prisluhnili, so tudi sami sebi vse bolj dovolili, da delajo na sebi. Pa ne zato, da bi se »spremenili«, ampak zato, da bi se razvijali, (še) bolje soočali z izzivi, zmanjšali stresno odzivanje v vsakdanjem življenju itd.

V razmislek tokrat tekst o pomoči, ki je prvotno namenjen delovnim timom, ki so vključeni v trening 12 navad za uspeh ekipe. Ena od navad je Pomagaj drugemu, ko te prosi za pomoč.

Pomoč

Če dobro pogledamo besedo pomoč vidimo, da je sestavljena iz dveh delov po – in – moč. Iz tega lahko zelo jasno razberemo, da že sestava te besede veliko pove o njenem pomenu. Pri pomoči ne gre za nič drugega kot to, da nam nekdo nameni/ponudi svojo moč, v kakršnikoli obliki že ta je; ali da mi nekomu ponudimo svojo moč. Moč posameznika pa je v marsičem. V fizični moči, ki jo lahko uporabimo, da npr. nekomu pomagamo prenesti pohištvo, ko se seli. Brez dodatne fizične moči oz. pomoči bi marsikdaj česa ne zmogli in to lahko povsem racionalno utemeljimo z določenimi zakoni. Zato je ta moč pomembna.

Obenem pa ima vsak izmed nas tudi bolj »skrite« moči. Ponavadi je tako, da ima nekdo izmed nas moč za eno stvar, drugi za drugo (npr. eden je močan v hitrem računanju, drugi v razumevanju besedil). Nihče nima maksimalne moči v vsem in nihče ni popolnoma brez moči. Ker smo si različni tudi v tem v čem smo močni, je popolnoma jasno, da smo najmočnejši skupaj, ko moči medsebojno združimo. Na določenem področju jo ponudimo, na drugem jo dobimo. S tako vzajemnostjo lahko samo rastemo. Ker dajemo in prejemamo. Prav to pa pojasni tudi, zakaj je tako zelo pomembno moč dajati in jo ne zgolj zahtevati/prejemati. Predstavljamo si to na primeru fizične moči s pomočjo tehtnice in uteži. Če uteži (moč) nalagamo samo na eno stran, se bo ta pod to težo prej ali slej uklonila v to skrajnost. In dodajanje uteži na to stran ne bo več imelo smisla, učinek ne bo več viden. V trenutku, ko bomo eno od uteži s te strani odvzeli in jo dodali na drugo stran, se bo prva stran sprostila in bo na njej prostor za dodatno moč. Prav tako je tudi pri človeku, ko govorimo o notranjih močeh; na dolgi rok zgolj prejemanje ali dajanje ni učinkovito, niti ne zdravo. Z dajanjem (po)moči drugemu pa pri sebi naredimo prostor za prejemanje (po)moči. Eno z drugim pomeni nenehno uravnovešanje in prav to nam omogoča uspešno delovanje in bivanje v sožitju.

Moj mali sinček je star dve leti. Zadnje čase ima navado, da me zbudi s pesmico “Jurčku bomo pomagali”. Kar bi bilo čisto ok, če to ne bi bilo ob 5.uri zjutraj. Ima tudi navado, da ko sliši Vivaldija reče: “palčko bi” in začne dirigirati. In ko pridemo k nonotu, ki je glasbenik, ni nič bolj imenitnega kot sedeti na kolenih ob klavirju in poslušati glasbo.

Glasba in ples se mi zdita tako enostavno prepoznavna. Če ima posameznik potencial, ga bomo ostali v okolju hitro nekako prepoznali. Kako pa prepoznamo, da ima nekdo potencial, da je res lahko vrhunski vodja?

Potencial za vodenje ni tako lahko prepoznati kot pri glasbenikih, plesalcih in športnikih. Vrhunski glasbeniki začnejo razvijati svoj potencial s petimi leti, plesalci vsaj z osmimi. Kako pa je imenovanih večino vodij na vodstveni položaj? Pri kateri starosti? In v kolikšni meri so motivirani, da postanejo res vrhunski v vodenju? Se zavedajo, da je imenovanje na vodstveni položaj šele priložnost, “igrišče”, “oder”, ki omogoča trening prehajanja v Tok pri vodenju.

Teorije vodenja so v preteklosti ugotavljale ali je vodja rojen, ali se vodenja da naučiti, katere lastnosti odlikujejo odličnega vodjo. V osnovi verjamem, da je osnovni potencial za vodenje motivacija biti vodja. Vse prepogosto se dobrim strokovnjakom ponudi vodstveni položaj, ne da bi se sploh vprašalo, ali je ta oseba motiviran biti vodja, prevzeti odgovornost za druge ljudi in sistem, infrastrukturo. Brez takšne motivacije je težko pričakovati, da bo posameznik stremel k temu, da postane dober vodja. Njegov Tok se zgodi takrat, ko je prisotna “njegova” vsebina in ne takrat ko so prisotni ljudje.

Če hočemo imeti vodje, ki ustvarjajo konkurenčno prednost podjetja, potem je ključno, da prepoznavamo njihov potencial, jasnost uma, srčnost, delovnost, drznost in jih usmerjamo v njihov Tok, ki bo popeljal za seboj ekipo, podjetje.

Ko glasbenik stopi na oder, pogleda dirigenta, ki dvigne taktirko, se vrhunski nastop prične s prehodom v Tok. Tok je stanje izjemne povezanosti s seboj in hkrati z občutkom povezanosti z vsem kar je. Um se umiri in ne razmišlja o tem, kaj zdaj, kaj moram zaigrati, preprosto je.

Danes že na vsakem koraku slišimo, kako pomembno je živeti zdravo, uživati zdravo hrano, biti telesno aktiven, se otresati vseh navad in razvad, ki nam škodujejo… Včasih se zdi, da nas predvsem mediji kar preveč bombardirajo z vsemi opozorili, nasveti in priporočili glede tega. Pa vendar se bom tokrat tudi jaz dotaknila te teme.

Zakaj? Ker je za dolgo in predvsem zdravo življenje resnično pomembno, da živimo kar najbolj v ravnovesju sami s seboj. Ravnovesje za telo in duševnost namreč pomeni, da nismo pretirano izpostavljeni stresom oz. da se stresne reakcije kar najhitreje umirijo in se telo/psiha vrne v ravnotežje. Pogosto nezdravo prehranjevanje, premalo gibanja, pretirano uživanje alkohola, kajenje ipd. za telo pomenijo take ali drugačne vrste stres. Stresi, ki nas vržejo iz ravnotežja so tudi pritiski, ki jih doživljamo na duševnem področju. Pa naj izvirajo iz službe ali zasebnega življenja. Ob vsem tem se moramo zavedati, da se ljudje razlikujemo v tem, kakšne so naše potrebe za vzdrževanje ali vzpostavljanje omenjenega ravnotežja. Prav zato je pomembno prisluhniti sebi in ob spremembah v počutju oz. zdravju ukrepati. Da pa do drastičnih, včasih celo usodnih, sprememb ne bi prihajalo, lahko z zdravim življenjskim slogom veliko naredimo prav vsak dan.

Naš življenjski slog lahko zelo določa naše življenje v splošnem. Zato lahko pogosto utrujenost ali nezadovoljstvo s sami seboj ter druge znake neravnovesja odpravimo s spreminjanjem načina življenja in obstoječih navad. Eden od načinov kako se lahko tega lotimo je coaching. V coachingu tekom vodenega procesa s strani coacha prihajamo do spoznanj, kaj in zakaj bi bilo smiselno v obstoječem življenjskem slogu spremeniti, da bi živeli (še) bolj zdravo in polno. Coach, ki nas preko seans dobro spozna, nas usmerja, da sami prihajamo do rešitev. Nič nam ni vsiljeno od zunaj, za vse spremembe se preko ozaveščanja s prevzemanjem odgovornosti zase odločamo sami. Ob tem nam coach nudi potrebno podporo, vse dokler v sebi ne okrepimo/razvijemo lastne podpore samemu sebi. Zaradi vsega tega je skorajda neizogibna posledica takega procesa uspeh. In z njim življenje v ravnovesju, iz katerega lahko črpamo energijo za vsakodnevne izzive.

Kot asistentka pri treningih za delovne time “12 navad za uspeh ekipe” opažam kako zelo pomembno je za tim in podjetje, da vsak od zaposlenih prevzema odgovornost za svoja dejanja. Prelaganje odgovornosti na druge, iskanje opravičil za neopravljeno delo zunaj sebe in podobno lahko na dolgi rok  rezultira v neučinkovitem timu in celo slabši uspešnosti podjetja, v katerem so timi medsebojno odvisni.

Pri omenjenem treningu je prevzemanje odgovornosti zase pomembno zato, da zaposleni uspešno sledijo treningu in imajo od njega kar največ koristi. Pomembno je, da si udeleženci treninga dajo možnost, da pridejo do novih spoznanj o sebi in svojem timu. To pa je proces, ki lahko zahteva kar nekaj časa. Tako nekateri pridejo do uvida prej, drugi kasneje.  Kljub vsemu menim, da z določeno mero odprtosti lahko vsakdo s treningom “12 navad za uspeh ekipe” pridobi navade, ki mu bodo koristile tako na delovnem mestu kot tudi sicer v vsakodnevnem življenju. Navade, ki vodijo do učinkovite komunikacije, boljšega občutka za sočloveka, pozitivne naravnanosti, kolegialnosti, so namreč pomembne za zadovoljstvo posameznika in družbe v splošnem.

Poslušati sebe pomeni slediti svojemu notranjemu glasu. Notranji glas je tisti, ki najmočneje oblikuje naše vedenje. Ko razvijamo svoje zavedanje, ga začnemo šele resnično poslušati  in se zavedati tudi tega, kako ga včasih potlačimo za kuliso: “joj, tega pa res ne morem reči”, “ne, tega ne smem misliti”. Tudi v tem primeru velja tisto, kar sem že pisala, če nekaj silimo stran, v klet, bo potem zahtevalo več pozornosti. Človeško je, da se včasih prikradejo tudi misli, na katere nismo najbolj ponosni in bi jih najraje zaprli tja dol v klet. To je slabše, kot pa če jih sprejmemo kot dejstvo, da to pomeni, da sami nismo popolnoma v ravnovesju. Kot simptom,  za katerega smo hvaležni, saj ravno tako lahko prepoznamo, da nismo v ravnovesju. Zavist je na primer takšno čustvo. V nemčini je dober izraz schadenfreude – veselje ob nesreči drugih. Zanimivo je, da se je ta izraz bolj razširil v druge jezike kot pa na primer izraz mudita- kar pomeni veselje ob dobri sreči ostalih. Samo oseba, ki je sama v ravnovesju, je iskreno vesela, ko sreča nekoga, ki je pametnejši, premožnejši, lepši. No, pa trenirajmo mudito namesto shadenfreude. In to s prvim korakom, da ozavestimo, kaj sproži našo zavist. To je koristna informacija in izhodišče za trening, da se spravimo bolj v ravnovesje.