Takšen naslov nosi Fulgamovo delo, ki je vzpodbudilo, da tokrat namesto klasične novice, objavljam kratko razmišljanje na to temo. Ta knjiga je zašla v moje roke že pred nekaj leti, nedavno pa se mi je naslov zaradi poglobljenega dela v upravljanju z znanjem utrnil v mislih. Prvotno samo kot nek paradoks dodatnemu stremenju za znanjem. Priznati pa moram, da se poleg naslova nisem spomnila vsebine knjige in sem si jo zato ponovno sposodila in prebrala. Knjiga je pravzaprav niz zgodb, ki učijo o osnovnih vrednotah posameznika.
Na primer prav všeč mi je bila zgodba o plemenu, ki drevesa “ubija” s kričanjem, iz katerega avtor zaključi, da verjetno res, če dovolj dolgo kričimo na nekoga, mu ubijemo duha. Ali pa zgodba o izbiranju avtomobila. O tem, kako z znamko kupujemo doživetje, vendar če ni kasneje v realnosti to doživetje realizirano kot kemijska reakcija v naših možganih, ne bomo nikoli dosegli vrhunca tega doživetja. Kakovost te reakcije pa je vezana na sposobnost aktivnega doživljanja določenega trenutka.
Res je, da že kot otroci genetsko in iz našega okolja poberemo veliko vzorcev, odnosa do…, ki se lahko kasneje ko odrastemo pokažejo kot nekoristni za tisto, kar želimo doseči. V kolikšni meri pa lahko vseeno popravljamo tisto, kar smo izvedeli kot otroci in kar še danes oblikuje naša prepričanja in posledično vedenje?
Pri coachingu vidim posameznike, ki najprej začnejo ozaveščati te vzorce in spoznajo, kaj je koristno, kaj pa je bilo koristno včasih, danes pa ne več. In postopoma se tako s pridobivanjem novih znanj in pa sprememb na čustveni ravni začnejo spreminjati svoje vedenje. Na primer, med opis tega, kar moram vedeti (oziroma je nekdo drug presodil, da moram vedeti), je morda kdaj kdo od bližnjih vključil tudi izjavo: Ti pa nisi kreativen ali pa kakšno drugo enačenje osebnosti z eno sposobnostjo in tako zaznamoval prepričanje o samemu sebi.
Tako kot v času vrtca verjamemo zgodbi o Dedku Mrazu in potem enkrat kasneje ne več, se hvala bogu spreminja tudi drugo, kar vemo in verjamemo. Res, včasih poberemo precej balasta, ker mislimo, da moramo vedeti čimveč. V drugi situaciji nam ravno to znanje omogoča zamegljeno racionalizacijo prvotnih čustev in občutkov.
Kaj je potem prava formula? Predlagam občasen pregled - konsolidacijo z realnostjo in katero znanje je za nas uporabno? Sicer lahko stalno nabiramo in se z nabiranjem izgubljamo v znanju, namesto, da bi ga koristno uporabljali. Pogosto vprašanje, ki se uporablja v coachingu in bi ga predlagala tudi v tem primeru je Kaj mi je pomembno oz. kaj je pomembno zame in Kaj želim doseči? Ti dve vprašanji omogočata osredotočanje in neko vmesno pot, med akumulacijo in praktično izrabo znanja.